<html>

<head>
<meta name="GENERATOR" content="Microsoft FrontPage 5.0">
<meta name="ProgId" content="FrontPage.Editor.Document">
<meta http-equiv="Content-Type" content="text/html; charset=windows-1252">
<title>New Page 1</title>
</head>

<body background="ttback.gif">

<center><b><font size="5">Planinska sekcija osnovne <span lang="sl">šole Maksa 
Pe&#269;arja &#268;rnu&#269;e</span></font></b></center><br><br>
<font size="4">TO SMO MI - PLANINSKI ŠKRATKI </font>
<p>&#268;e boste kdaj hodili po gorah,
se ne &#269;udite, &#269;e boste tu in
tam naleteli na Planinske
škratke. To smo mi. Radi se
družimo, hodimo v hribe in
tu in tam kakšno zagodemo.
Preve&#269; ne smemo biti
korajžni, ker Janez samo
obrvi privzdigne, pa nam je
vsem jasno. Hoja v koloni
nam še ne gre, ker bi bili radi
vsi prvi. V&#269;asih se cilj odmika
in se no&#269;e prikazati, zato nam
volja nekam uide. Takrat se
pogovarjamo in z Janezom
kakšno zapojemo. Janez jih
zna veliko ve&#269; kot mi. Jasno,
saj je ve&#269;ji! Ko zagledamo
planinsko ko&#269;o, smo
neustavljivi. Pozabimo na
utrujenost in hitimo... kukati
v nahrbtnike, kajti naše mame
vedo, kaj je prava planinska
lakota.<br><br>
<hr><br>
Pozdravljeni. Ime mi je Tajda. Stara sem deset let in obiskujem osnovno šolo
narodnega heroja Maksa Pe&#269;arja. Kon&#269;ala sem &#269;etrti razred.
Planinski krožek obiskujem že od drugega razreda. U&#269;iteljice Alenka, Andreja in
Bojana so naše mentorice in vodnice po planinah. Opravili smo že veliko izletov,
vsako leto pa se septembra najprej odpravimo na Dobeno. Nekateri izleti so
krajši, drugi daljši; v&#269;asih gremo peš kar s &#269;rnu&#269;, v&#269;asih pa se odpravimo z
avtobusom.
Eden najzanimivejših izletov je bil izlet na Limbarsko goro. Avtobus, ki vozi na
Trojane, nam je ustavil na &#268;rnu&#269;ah. Odpeljali smo se do Krašnje, ki je bila naša
izhodiš&#269;na to&#269;ka. Peš smo se odpravili proti Limbarski gori. Pot je bila zelo dolga,
kar precej &#269;asa smo hodili po blatu in na cilj smo prispeli zelo utrujeni. Komaj
smo se malo spo&#269;ili, že nas je Alenka za&#269;ela priganjati k odhodu, da ne bi zamudili
avtobusa. Kar precejšen del poti nazaj smo pretekli, a tudi to je bilo zabavno
doživetje.
Vsako leto smo se s planinci v maju odpravili Po poteh spominov in tovarištva.
Vreme smo imeli vsaki&#269; lepo in tudi pot ni bila preve&#269; zahtevna. Spomnim se
dogodka, ko smo se ustavili v Kosezah v gostilni. U&#269;iteljice so klepetale z lastnico
gostilne, ki je bila &#268;rnu&#269;anka. Navdušena je bila nad tem, da smo tudi mi &#268;rnu&#269;ani
in nas je postregla z jabolki.
V lanskem letu smo se odpravili tudi na Toško &#269;elo. Na izletu smo nabirali
borovnice. Nekateri so borovnice stiskali in iz njih delali sok.
Lep je bil tudi izlet na Jan&#269;e. Do Jevnice smo se odpeljali z vlakom, naprej pa pot
nadaljevali peš. Na vrhu so nam organizatorji izleta planinsko društvo Ljubljana
Matica podarili lepo leseno medaljo, na katero so izžgali napise. Zelo so se
potrudili.
Dvakrat pa nam jo je v teh letih zagodlo vreme in izleta sta zato odpadla. Ni pa
odpadlo naše druženje. Z u&#269;iteljicami smo odšli v telovadnico, kjer smo plezali
po plezalni steni in se igrali razli&#269;ne igre.
Žal pa se kar nekaj izletov nisem mogla udeležiti. Našo šolo namre&#269; zastopam v
ekipi gimnastike in športno ritmi&#269;ne gimnastike in tekme imamo najve&#269;krat ob
sobotah. Pa ni&#269; zato, saj bo izletov še veliko in s sošolci Juretom, Maticem, Jasmino,
Petro in Pavlino ter drugimi prijatelji Mašo, Uršo... bomo imeli še veliko možnosti
za planinarjenje.<br><br>
Tajda Ferko, 4.a; OŠ nar. her. Maksa Pe&#269;arja
<br><br>
<hr>
<br>
<b>POHOD NA VOGAR</b><br>
<br>
V soboto, 27.septembra zjutraj smo jaz, mami in bratec Anže zgodaj vstali. Že ob 7.00 uri smo se mladi planinci zbrali pred šolo. Namenjeni smo bili na planino Vogar do Kosijevega doma, z nadmorsko višino 1050 m. Vsi smo bili dobre volje, saj je bil pred nami zelo lep dan.
Ker je bilo zelo veliko prijavljenih planincev, so vsi ostali spremljevalci (tudi moja mami in bratec Anže) upali, da bodo lahko odšli zraven. Ker nekaj prijavljenih planincev ni prišlo, so lahko vsi čakajoči odšli z nami - planinci.
Pot nas je vodila preko Trzina, Mengša, do Brnika, kjer smo zavili na avtocesto. Peljali smo se tudi po novem kraku avtoceste naprej mimo Radovljice in za Lescami zavili na Bled. Mimo Blejskega jezera smo nadaljevali pot proti Bohinjski Bistrici vse do Bohinjskega jezera, kjer smo zavili v Staro Fužino. Na avtobusu smo učenci petih razredov sedeli skupaj, se zabavali in jedli sladkarije. Vožnja je bila zanimiva! In kar naenkrat smo prispeli na našo končno postajo v Staro Fužino. 
Oprtali smo si vsak svoj nahrbtnik, se oblekli ter pripravili pohodne palice, kdor jih je pač imel. Podali smo se na pot, ki nas je vodila najprej preko pašnikov, ko smo si že privoščili prvi postanek ter se okrepčali z napitki. Z nami sta bili obe vodji planinskega društva gospa Andreja Dominc in Bojana Zavec, na čelu in na koncu naše skupine pa še dva planinca-spremljevalca. Z nami je odšel tudi voznik našega avtobusa.
Nato smo zavili v gozd in nadaljevali hojo po skalni poti tako, da smo morali biti zelo previdni, saj so bile nekatere skale  spolzke in odkrušene. Počasi smo se vzpenjali in si privoščili še nekaj postankov. Po eni uri hoje smo prispeli do železničarskega spomenika, kjer pa smo si kar malo utrujeni, predvsem pa lačni privoščili daljši počitek z malico. Na tej planoti smo imeli tudi čudovit razgled na dolino ter okoliške vrhove, pod nami pa se je v soncu bleščalo prelepo Bohinjsko jezero. Za spomin smo naredili tudi nekaj fotografij. Ko smo si odpočili, smo nadaljevali pot proti domu na Vogarju. Pot je bila sedaj nekoliko lažja tako, da smo kar hitro prispeli na naš cilj. Na vrhu smo se nekateri premočeni najprej preoblekli, se vsi zopet okrepčali ter pojedli še preostanke sladkarij. Gospa Andreja nam je tudi potrdila naš vzpon v planinski knjižici. Vsak si je kupil tudi svoj spominek (značke, nalepke, lesene žlice z napisom Vogar), nekateri pa so svojim najbližjim pisali tudi razglednice. Tudi jaz sem pisala mojemu dediju, ki je verjetno ves žalosten ležal v bolnišnici.
Preostalo nam je tudi nekaj časa za igro, naredili smo še eno "gasilsko" fotografijo pred domom ter se počasi odpravili v dolino. Tudi pri sestopu smo morali biti zaradi skal zelo previdni. 
V vznožju planine pa smo se odpravili tudi preko kamnitega Hudičevega mostu, pod katerim je bil grozljiv, a prečudovit pogled v kanjon reke Mostnice. Od tu dalje smo nadaljevali pot po Stari Fužini do našega avtobusa. Večina nas je bila prijetno utrujenih in smo se veseli posedli na svoja sedišča ter se odpravili proti domu.
V Črnuče smo prispeli ob 15:00 uri. Vsi zadovoljni ter polni lepih vtisov smo se poslovili, ter si zaželeli, da opravimo še kakšen lep planinski izlet.
<br>
<br>
Neža Lopatič 5.a
<br><br>
<hr>
<br>
Še nekaj utrinkov iz naših izletov:
<br><br>
Brda:<br><br>
<a href=./slike/Brda1.jpg><img src=./slike/Brda1_s.jpg></a>
<a href=./slike/Brda2.jpg><img src=./slike/Brda2_s.jpg></a>
<a href=./slike/Brda3.jpg><img src=./slike/Brda3_s.jpg></a>
<br><br>
Vogar:<br><br>
<a href=./slike/Vogar1.jpg><img src=./slike/Vogar1_s.jpg></a>
<a href=./slike/Vogar2.jpg><img src=./slike/Vogar2_s.jpg></a>
</body>

</html>�